dr. Matjaž Gregorič

Matjaž Gregorič arahnolog in evolucijski biolog, zaposlen na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomiral je leta 2008 in se istega leta vpisal na Doktorski študij bioloških in biotehniških znanosti na isti fakulteti. Doktorsko disertacijo je uspešno zagovarjal leta 2013. Leta 2014 je bil podoktorski raziskovalec na University of Akron, Ohio, ZDA.

Njegovo raziskovanje se osredotoča na biotsko pestrost in mehanizme, ki jo generirajo. Predvsem ga zanima vloga mrež in prediva pri diverzifikaciji pajkov ter kako selekcija oblikuje izjemne biološke materiale, ki gradijo mreže. Preučuje tudi kako spolna selekcija oblikuje vedenje živali. Je sodelavec znanstvenega portala medijske mreže Metina lista, kjer objavlja podkast Metamorfoza, poljudno oddajo o biologiji organizmov.

IMG_2111_small

Madagascar: Andasibe-Mantadia NP, Mantadia forest.
Caerostris research, 26.2. 2010.
Photo M. Kuntner


doc. dr. Jernej Jorgačevski

Doc. dr. Jernej Jorgačevski je bil rojen leta 1978 v Ljubljani. Leta 2004 je diplomiral na Fakulteti za kemijo, smer kemija in se leto pozneje zaposlil kot mladi raziskovalec na Medicinski fakulteti, v Laboratoriju za nevroendokrinologijo – molekularna celična fiziologija. Doktorsko disertacijo z naslovom “Lastnosti fuzijske pore podganjih laktotrofov v kulturi” je zagovarjal leta 2010, leta 2015 pa je bil izvoljen v naziv docent za področje biologije celice.

Osrednji del njegovih raziskav predstavlja razumevanje temeljnih mehanizmov medcelične komunikacije v fizioloških in patoloških razmerah. Pomemben način komunikacije med evkariontskimi celicami predstavlja uravnavana eksocitoza, t.j. proces, kjer se mešički, v katerih so shranjeni signalne molekule in membranski proteini, zlijejo s plazmalemo. Napredek v razumevanju mehanizmov delovanja celic je vezan na razvoj tehnik za njihovo preučevanje. Dr. Jorgačevski v svojih raziskavah uporablja napredne elektrofiziološke in visokoločljivostne optofiziološke tehnike, kot so elektrofiziološke meritve kapacitivnosti, mikroskopija s strukturirano osvetlitvijo (SIM) in mikroskopija z vzbujenim praznjenjem emisije (STED). V običajnih fluorescenčnih mikroskopskih tehnikah je ločljivost mikroskopov omejena zaradi uklona svetlobe na približno polovico valovne dolžine. Mikroskop STED je bil prvi fluorescenčni mikroskop, ki je zaobšel te omejitve, zaradi česar je njegov izumitelj prof. Stefan W. Hell leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za kemijo. Dr. Jorgačevski je na Inštitutu Laser-Laboratorium Göttingen (Nemčija) z nemškimi kolegi sodeloval pri razvoju in izgradnji mikroskopa STED, ki je bil nato pripeljan v Slovenijo. Gradnja mikroskopa STED, ki je prvi tovrstni mikroskop pri nas, je bila leta 2013 dokončana v Ljubljani.


prof. dr. Marko Kreft

Marko Kreft je biolog, redni profesor za področje fiziologije živali na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Po zaključeni Gimnaziji Bežigrad in odsluženem vojaškem roku se je vpisal na študij biologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, po diplomi leta 1995 pa še na doktorski študij Medicinskih znanosti na Univerzi v Ljubljani, Medicinska fakulteta, kjer je bil mladi raziskovalec.

Po študiju je bil raziskovalec v podjetju Educell d.o.o., nato znanstveni sodelavec v podjetju Celica d.o.o. in kasneje višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za patološko fiziologijo, Medicinska fakulteta.Marko_Kreft1

Trenutno je nosilec več fizioloških predmetov na Biotehniški fakulteti, Filozofski fakulteti in Pedagoški fakulteti. Bil je mentor ali somentor pri osmih doktorskih disertacijah. Od leta 2006 do 2014 je bil glavni tajnik Slovenskega fiziološkega društva. Odleta 2010 je član izvršnega odbora Društva za stereologijo in kvantitativno analizo slike. Od leta 2015 glavni urednik mednarodne znanstvene revije s dejavnikom vpliva SCI: Image analysis and stereology. Objavil 105 znanstvenih člankov v revijah s faktorjem vpliva nad ena, od tega 44 znanstvenih člankov s faktorjem vpliva revije nad štiri. Članki so bili v zadnjih desetih letih brez avtocitatov citirani 1221-krat. Z električnimi in optičnimi tehnikami raziskuje fiziologijo celic. Predvsem ga zanima delovanje celic in presnova v možganih, ukvarja pa se tudi s procesi v rastlinskih celicah. Je avtor več računalniških programov za znanstveno delo.

Je sodelavec Kvarkadabre, časopisa za tolmačenje znanosti. Leta 2005 je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke na področju celične fiziologije.


doc.dr. Marjetka Podobnik

Marjetka Podobnik se je rodila v Ljubljani, kjer je po končani Srednji naravoslovni šoli (Gimnazija Bežigrad), študirala kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1991. Leta 1994 je magistrirala iz kemijskih znanosti, doktorirala pa na istem področju leta 1997, ravno tako na Univerzi v Ljubljani. Eksperimentalno delo za diplomo, magisterij ter doktorat je opravljala na Oddelku za Biokemijo in molekularno biologijo, na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani, kjer je bila tudi zaposlena od 1991 do 2003. Tematika teh treh raziskovalnih del je zajemala biokemijske in strukturne raziskave lizosomskih encimov – katepsinov B, C, L, H in S. Za diplomsko in doktorsko delo je tudi dobila Krkini nagradi.

Svoje izobraževanje je nadaljevala kot podoktorska raziskovalka v skupini prof. Johna Kuriyana (1998-­‐2003), 3 leta na Rockefeller University v New Yorku, in 2 leti na Univesity of California, Berkeley, ZDA. Delala je na področju podvojevanja DNA, kjer je z metodami strukturne biologije, primarno X-­‐žarkovne kristalografije, preučevala proteinske komplekse, ki sodelujejo v teh biološkem procesu.

Leta 2003 se je vrnila v Slovenijo, kjer se je zaposlila na Kemijskem inštitutu, kjer je zaposlena še danes. Njene raziskave obsegajo strukturne in funkcijske raziskave proteinov, ki sodelujejo pri patogenezi mikroorganizmov ter delovanju imunskega sistema, s poudarkom na razumevanju mehanizma delovanja proteinov, ki tvorijo pore v lipidnih membranah. V zadnjem času pa je v raziskave tudi vključila strukturne raziskave filamentoznih rastlinskih virusov oziroma virusom podobnih delcev. Sodeluje tudi pri razvoju nanobiotehnologij, še posebno tistih, ki uporabljajo biološke nanopore. Od novembra 2016 je v.d. vodje Laboratorija za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo (L11) na Kemijskem inštitutu.

Strokovno znanje Marjetke Podobnik in celote raziskovalne skupine zajema molekularno biologijo, proteinsko biokemijo, biofiziko in strukturno biologijo s poudarkom na X-­‐žarkovni kristalografiji, ki jih uporablja v raziskavah molekulskih interakcij na atomskem nivoju, razlagi mehanizmov delovanja bioloških molekul in s tem bioloških procesov. Marjetka Podobnik je bila vodja že več raziskovalnih projektov in je članica več strokovnih komisij, pa tudi Slovenskega Biokemijskega Društva ter Društva Biofizikov Slovenije. Je tudi koordinatorka Preglovega kolovija na Kemijskem inštitutu. Svoja znanstvena dela objavlja v priznanih mednarodnih znanstvenih revijah.

Marjetka Podobnik je tudi vključena v pedagoško delo, kjer uči na drugi bolonjski stopnji na Biotehniški fakulteti (Biologija), ter na tretji bolonjski stopnji na Medicinski fakulteti (Biomedicina). Je mentorica diplomskim, magistskim in doktorskim študentom.